petek, 23. september 2016

Evropska digitalna knjižnica

Digitalna knjižnica je termin in pojav, ki ga srečujemo na vsakem koraku in brez katerega si današnjega sveta več ne moremo zamišljati. Skoraj vsakdo med nami se je z njo kako spečal, eni jih gradijo, nekateri celo prispevajo svoja dela vanje, skoraj vsi pa jih vse pogosteje in že kar vsak dan uporabljamo. Na tisoče jih je že, spomnimo se samo nekaterih naših kot so na primer Digitalna knjižnica Slovenije, Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani ali Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru, ena največjih in za evropsko kulturo najpomembnejših pa je zagotovo Evropska digitalna knjižnica ali Europeana. Z njeno otvoritvijo na spletu novembra 2008 je povezana zanimiva anekdota, saj se je zaradi nenavadno velikega zanimanja in nepričakovanega navala milijonov sočasnih uporabnikov strežnik skoraj takoj povsem sesul in neučakanci so morali še malo počakati. Največje zanimanje je bilo menda za digitalizirano Mono Liso.

Obsežni vseevropski projekt za vzpostavitev Europeane je začela leta 2005 Evropska komisija, pri njem pa je sodelovalo več kot 1500 kulturnih ustanov in organizacij iz vseh takratnih 27 držav članic EU, med njimi tudi nekatere najprestižnejše institucije svetovnega kova kot so pariški Louvre, amsterdamski Rijksmuseum, londonski Natural History Museum ipd., pa tudi manjše, vandar zato nič manj pomembne, kot npr. Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je hkrati slovenska nacionalna združevalka digitalnih vsebin.

Europeana ponuja brezplačen dostop do 15 milijonov digitalnih vsebin evropskih kulturnih zakladov v digitalni obliki, poleg gradiv knjižnic tudi gradivo muzejev, arhivov in multimedijskih arhivov (npr. arhivov radia in televizije, filmskih arhivov itd.). Omogoča neposreden dostop do digitaliziranih knjig, avdio in videogradiv, fotografij, slik, zemljevidov, rokopisov, časopisja ter arhivskih dokumentov, ki so del evropske kulturne dediščine. Obiskovalci lahko v svojem lastnem jeziku in z enega samega mesta raziskujejo različne virtualne zbirke evropskih kulturnih ustanov. (Povzeto po Wikipedia).

Europeana omogoča iskanje v skoraj vseh uradnih jezikih EU, tudi v slovenščini, tako da lahko iskalci uporabljajo stran v svojem lastnem jeziku. Poleg uradnega naziva Europeana ima vsak jezik tudi svojo ustreznico za ime European Digital Library, to so:

angleškoEuropean digital library
bolgarsko eвропейска цифрова библиотека
češko Evropská digitální knihovna
dansko europæisk digitalt bibliotek
estonsko Euroopa digitaalne raamatukogu
finsko Euroopan digitaalinen kirjasto
francosko bibliothèque numérique européenne
grško Ευρωπαϊκή ψηφιακή βιβλιοθήκη
irsko leabharlann dhigiteach Eorpach
italijansko biblioteca digitale europea
latvijsko Eiropas digitālā bibliotēka
litovsko Europos skaitmeninė biblioteka
madžarsko Európai Digitális Könyvtár
malteško bibljoteka diġitali Ewropea
nemško Europäische digitale Bibliothek
nizozemsko Europese digitale bibliotheek
poljskol europejska biblioteka cyfrowa
portugalsko biblioteca digital europeia
romunsko biblioteca digitală europeană
slovaško európska digitálna knižnica
slovensko evropska digitalna knjižnica
špansko biblioteca digital europea
švedsko europeiskt digitalt bibliotek
   


Cinkov kliše za tiskanje v tehniki visokega tiska, kliše rokopisa cenzurirane Zdravljice Franceta Prešerna.
Europeana. Prispeval Tehniški muzej Slovenije.

četrtek, 15. september 2016

Evropski dan jezikov


Konec meseca praznuje že petnajsto obletnico prav poseben dan, to je evropski dan jezikov. Praznovanje ni prav bučno, ampak slavljenci, evropski jeziki, so pomembni in jih ne gre zapostavljati. Imejmo jih radi!


"Evropski dan jezikov" v uradnih jezikih EU
IATE
V Evropski uniji, kjer živi v 28 državah okrog 508 milijonov ljudi, je štiriindvajset uradnih in delovnih jezikov, to so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina. V državah članicah unije se poleg teh 24 uradnih jezikov govori še najmanj 60 regionalnih jezikov in jezikov manjšin, to je pripadnikov avtohtonih evropskih skupnosti. Tokovi globalizacije in priseljevanja še dodatno prispevajo k široki paleti jezikov, saj naj bi se po nekaterih ocenah v Evropi, kjer živi v 47 državah okrog 800 milijonov prebivalcev, govorilo 175 ali celo 200 različnih jezikov.


Kako se oglašajo nekatere živali v drugih jezikih.
© Fun with kids

Evropska komisija in Svet Evrope sta leta 2001 s pobudo za evropsko leto jezikov želela opozoriti prav na to neverjetno jezikovno bogastvo evropskega okolja. Takrat je postal 26. september tudi uradno praznik z imenom evropski dan jezikov, ki ga odtlej vsako leto praznujejo države Evrope. Ta dan se v evropskih državah odvija na stotine različnih dejavnosti in prireditev (svoje programe imajo tudi knjižnice), ki na različne načine predstavlja prebivalcem Evrope bogastvo jezikovne različnosti in pomen učenja jezikov ter spoznavanja njihove raznolikosti in bogastva. Jeziki so vezivo evropskega povezovanja, zato Svet Evrope po celi Evropi spodbuja večjezičnost v prepričanju, da predstavlja jezikovna raznolikost pomembno orodje za doseganje boljšega medkulturnega razumevanja in hkrati predstavlja ključno sestavino bogate kulturne dediščine naše celine. Njegov namen je vedno znova opozarjati na pomen večjezičnosti v Evropi, ohranjati jezikovno in kulturno različnost in spodbujati učenje jezikov v šoli in zunaj nje.

Uradni in državni jezik v Sloveniji je slovenščina, na predelih, kjer sta strnjeno naseljeni italijanska oziroma madžarska narodna manjšina, sta uradna jezika tudi italijanščina oziroma madžarščina. Kočevarščino, nekoč prevladujoči jezik oziroma nemško narečje na Kočevskem, govori le še malo ljudi, zaradi česar ga UNESCO opredeljuje kot "kritično ogrožen jezik" (critically endangered language). Za 9 % prebivalcev Slovenije je slovenščina tuji jezik. Iz Strasbourga so prišle pohvale, da so se v Sloveniji zgodili vzpodbudni premiki glede zaščite in spodbujanja uporabe romskega jezika, istočasno pa Svet Evrope v poročilu Slovenijo opozarja, da ni naredila ničesar za določitev območja, kjer se tradicionalno uporablja hrvaški jezik. Ta je v Sloveniji sicer priznan kot jezik ene izmed nekdanjih jugoslovanskih republik, ni pa priznan kot manjšinski ali regionalni jezik.

Po podatkih Statističnega urada RS tretjina prebivalcev Slovenije govori 3 ali več tujih jezikov, vsaj en tuji jezik govori 92 % slovenskih prebivalcev.


Relinde de Graaff: European Day of Languages
What language do you speak? Share to spread the message #talkdontfight

sreda, 27. julij 2016

Plažnice so za na plažo


© Pausa Caffè
Zadnjič sem razpredal o knjižnicah, ki nam v poletnem času prijazno sledijo na ulico, avtobusno postajo, v naravo in celo na morje ali v gore (O knjigobežnicah in drugih poletnih knjižnicah na prostem), tokrat pa nekaj besed o zgodbah za na plažo.

Knjiga je knjiga . . . pa vendar ni čisto tako! Knjige se ne razlikujejo samo po vsebini, zelo različne so si lahko tudi po obliki, izdelavi, materialu in celo po načinu uporabe ali namenu. Zato ne preseneča, da imajo nekatere med njimi tudi svoje ime, čisto posebno, marsikatero je bilo skovano šele pred kratkim. O nekaterih malce drugačnih smo tukaj že pisali, to so npr. skokica, zvočnica, tipanka, žepnica in razpiranka, gotovo pa ste že slišali tudi za zgibanko, kartonko, risanko, pobarvanko, zloženko . . . pa zgoščenko, ki tudi lahko vsebuje oz. predstavlja knjigo. In ko ravno misliš, da si jih že vse videl in srečal, se ti pritepe nova, še bolj nenavadna in čudna. Ena takih je prišla s počitnicami v začetku letošnjega poletja, to je plažnica.

Plažnice sicer niso knjige, so kratke samostojno objavljene zgodbe izpod peresa slovenskih avtorjev, dosegljive na spletu, ki si jih lahko bralec v nekaj različnih datotečnih formatih brezplačno prenese na pametni telefon ali tablico, v Ljubljani jih lahko prebirate celo na obcestnih panojih. Nastajajo kot akcija Simobil.si v sodelovanju z avtorji in so namenjene vsem, ki si poletja in poležavanja na plaži ali v senci ne znajo predstavljati brez branja. Plažnice so praviloma zelo kratke zaključene zgodbe, predvidena dolžina branja je navedena v njenem opisu, doslej objavljene trajajo od ene do sedem minut, ena sama dosega bralni čas 13 minut. Nova plažnica izide vsak torek, četrtek in soboto, dosegljive pa so na naslovu http://plaznice.odljudi.si/ in se je na njih mogoče tudi naročiti. Do objave tega zapisa jih je izšel že dober ducat, za letošnje poletje pa jih obljubljajo 39, ". . . Poskrbeli bodo za vse vrste žanrov, tako da bo lahko vsakdo našel nekaj zase: od fantazijskih pripovedk do tragičnih romanc, od skrivnostnih detektivk do napetih pustolovščin, od humorja do hororja".

Letošnji avtorji Plažnic so Aljoša Harlamov, Janja Vidmar, Arjan Pregl, Žiga X. Gombač, Feri Lainšček in Boštjan Gorenc - Pižama.

Pa še nekaj besed o poimenovanju plažnica.
Besede nevajenemu ušesu se ob prvem srečanju z novotvorjenko seveda postavijo kocine pokonci (čustvena reakcija). Tej seveda sledi še racionalna z dvema pomislekoma. Prvič, z malo površnosti prebrana beseda je lahko "plašnica", saj veste, tiste kastanjetam podobne ploščice, ki jih nosijo vprežni konji in spominjajo na retro sončna očala, SSKJ pravi takole:
plašníca -e ž (í) nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo: natakniti konju plašnice; nositi plašnice; roki je nastavila kakor plašnice na oči · knjiž., ekspr. imeti plašnice na očeh pri presojanju, vrednotenju upoštevati samo določene kriterije.
Štajerci imamo ob tem še to težavo, da naglašamo na prvem zlogu in sta besedi prav zares še bolj podobni. Priznam, da sem šele ob pisanju tegale prispevka in brskanju po slovarju prvič v življenju (!) opazil, da je pravilen naglas pri plašníci na i-ju! (Oh, če bi bil Trubar Štajerc, bi bilo vse drugače!)
Drugi pomislek izhaja iz navidezne (in zmotne!) pomenske povezave s slabšalnim pomenom dokaj pogosto rabljenega termina plaža (tudi SSKJ):
pláža 2 -e ž (á) 1. nav. ekspr. delo brez umetniške vrednosti: pritoževati se nad plažo v knjigarnah; filmska, literarna plaža / to je navadna propagandna plaža // kar je slabo, brez vrednosti: na prodajnih pultih je bilo razstavljeno veliko plaže; iz hiše je počistil vso plažo / v menzi so jedli samo plažo slabo, neizdatno hrano · ekspr. to vino je čisto navadna plaža je slabo, nekvalitetno 2. star. drhal, sodrga: v tisti gostilni se je zbirala le plaža / tatinska plaža
Človek bi namreč logično sklepal, da je plažnica predstavnica tiste literature, ki ji pravimo plaža, torej šund, pofl. Pa seveda ni tako!
Ko sem ob njihovem prebiranju (na srečo so tako kratke anekdotične zgodbice, da časovna investicija ni prav huda in tudi od vročine skisani možgani še nekako zmorejo) vedno znova naletel na to poimenovanje in potem tudi prespal zgoraj omenjene pomisleke, se mi je beseda kar nekako priljubila. Zazdelo se mi je skoraj ljubkovalno poimenovanje teh zgodbic "za na plažo". Ja, ime lepo odraža njihovo namembnost. To je vedno dobro. Zato predvidevam, da se utegne to poimenovanje skupne akcije založnika in avtorjev (bibliotekarji bodo nemara v zagati, ali je to lahko knjižna zbirka) logično prenesti tudi na poimenovanje posameznega primerka, torej take zgodbe. Nekaj takega se je še nedolgo tega zgodilo s terminom žepnica.



Pogostnost pojavljanja terminov v angleških besedilih v zadnjem stoletju in pol (britanska in ameriška angleščina).
. GoogleBooks Ngram Viewer omogoča tudi primerjavo razlik med britansko in ameriško jezikovno rabo.

Kako pa drugi jeziki? Predvsem založniki in knjigotržci v svojih katalogih že uporabljajo nekaj ustaljenih poimenovanj za literaturo, knjigo ali roma v skupini "lahkotno branje za prosti čas" (pri nas prostočasno branje, nem. Freizeitlektüre) s pridihom poletja, morja in peska. Med njimi (seveda) prevladujejo ljubiči, najde pa se tudi kaj drugega.

francosko livre de plage, lecture de plage, roman de plage
nemško Urlaubsbuch, Strand-Lektüre, Lektüre für den Strand, (redko Strandbuch)
angleško beach book, leisure reading, light fiction, railway novel, railway edition
Med temi je zanimiv termin railway novel, ki ga je zapisal The Times že 14. decembra 1849 (šele nekaj mesecev pred tem je prisopihal prvi vlak v Ljubljano!), in kaže izrazit vzpon rabe v drugi polovici 19. stoletja, po letu 1900 pa so ga izpodrinili drugi termini. Angleščina ima ob tem še celo vrsto podobnih poimenovanj lahkega branja, vendar tokrat za lahko noč (npr. bed-book, lounge-book, pillow book, bedsidebook, bedside literature, livre de chevet). Amazon ponuja kot posebno zbirko Seaside novel, enako jih poimenuje tudi neka knjigi, branju in kulturi namenjena stran, ki jih humorno opredeli kot "Books for Literary Beach Bums and City-Bound Daydreamers".

Za tiste, ki dovolj obvladate francoščino, pa še zanimiv intervju o tem, kaj je dobra knjiga (roman) za na plažo. ( Qu'est-ce qu'un roman de plage?, France culture)


Plažnice na pametnem telefonu in pouličnem "bralniku" na novih površinah za pešce v Ljubljani.