nedelja, 8. december 2013

Flipbook - Kineograf ali folioskop?


© iTunes FlipBook
O nekaterih nekoliko manj znanih ali celo nenavadnih oblikah knjig smo tukaj že nekajkrat govorili in zanje skušali najti ustrezna slovenska poimenovanja tam, kjer jih še nimamo ali pa jih ne poznamo (npr. Skokica). Pri tem nismo bili vedno uspešni in na to me je ponovno spomnila kolegica Alja ta teden z vprašanjem, kako bi poimenovali v slovenščini to, kar je v angleščini flip book (tudi flipbook). Gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take knjige so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph (gibljive slike). Predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim in jih sestavlja serija risb ali fotografij. Na spletu je tudi precej strani, posvečenih ljubiteljem teh knjižic, navodilom za njihovo izdelavo (npr. Flippies, Flipbook), obstajajo celo aplikacije za pametne telefone, s katerimi je mogoče narediti elektronski kineograf, v Nemčiji in Avstriji pa je bil že nekaj let zapored tudi festival ljubiteljev tega izdelka.

O tej vrsti knjige sem pred časom na blogu že pisal ( Kako se reče . . . ?), vendar primernega slovenskega poimenovanja nisem našel in tudi komentarjev bralcev s predlogi ni bilo. "Flipbook" ostaja torej v slovenščini še vedno nedorečen. Animiranka (ali animirana slikanica) je najbrž presplošno poimenovanje, saj bi pod »animirana« knjiga sodilo še več drugih oblik (menda sodi v skupino animiranih igrač). Poleg tega se animiranka vse pogosteje uporablja za elektronsko vsebino z animiranim filmom, ki ga sestavljajo risbe ali fotografije (npr. Coocoo). V nekaterih drugih jezikih se je ohranila tujka folioskop (španščina, portugalščina, francoščina), v poljščini in ruščini pa kineograf. Samo pri Nemcih (Daumenkino, kar bi bilo pri nas dlančni kino) in Francozih (cinéma de poche – žepni kino) sem zasledil lasten izraz.

poljsko - kineograf
nemško - Daumenkino, Abblätterbuch
špansko - folioscopio
francosko - folioscope, feuilletoscope, cinéma de poche
nizozemsko - folioscoop
portugalsko - folioscópio
rusko - кинеограф

V slovenskih besedilih se ti tujki tu in tam vendarle pojavljata, reprezentativni korpus slovenskega jezika Gigafida je zabeležil kineograf enkrat in folioskop petkrat, tega najdemo dvakrat tudi v korpusu Nova beseda. Slovar tujk (CZ, 2002) jih ni zajel. Glede na situacijo predlagam uporabo izraza animirana knjiga, kadar govorimo o knjigah z gibljivimi slikami nasploh (bodisi elektronska knjiga z videosekvencami ali pa tradicionalna tiskana s sličicami na posameznih listih) in je kontekst dovolj širok in nespecifičen, če pa gre za natančno poimenovanje prav te oblike, o katerih je bilo govora v tej objavi, je najbrž rešitev samo v tujki folioskop.

Nekatere od sorodnih pripomočkov za uprizarjanje gibljivih slik iz preteklosti, katerih uporaba pa je zamrla, predstavlja tudi Wikipedia (npr. flipbook, électrotachyscope, phenakistoscope, praxinoscope, thaumatrope, zoopraxiscope, zoetrope).


Vir: cowboy flip book from JL Watkins on Vimeo.


Vir: Flip-Book Animation from Julian Hölzer on Vimeo.

3 komentarji:

  1. Ha, ha, knjižničarke so ji na likovni delavnici za malčke rekle kar slikofrca in jo uvrščajo med "optične igrače" (?).

    OdgovoriIzbriši
  2. z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take knjige so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph (gibljive slike). Predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od love language test najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim in jih sestavlja serija risb ali fotografij. Na spletu je tudi precej strani, posvečenih ljubiteljem teh knjižic, navodilom za njihovo izdelavo (npr

    OdgovoriIzbriši

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.