četrtek, 12. januar 2017

Velike in male črke v naslovih objav

albansko shkrimi verzal
angleško majuscule, capital letter, upper-case letter, cap
dansko majuskel , versal, stort bogstav
esperanto majusklo, grandlitero, ĉeflitero
francosko capitale , majuscule, lettre de haut de casse
italijansko maiuscola
katalonsko majúscula
litvansko majuskulai, didžioji raidės
madžarsko nagybetű
nemško Versal, Kapitälchen, Großbuchstabe, Versalbuchstabe
nizozemsko hoofdletter , kapitaal, kapitale letter, grote letter
norveško varsl, majuskel, flřyteblĺser
poljsko majuskuła, wersalik, wielka litera
portugalsko capital , maiúscula
romunsko capitală, majusculă
rusko маю́скул, маю́скульное письмо, прописная буква, заглавная буква
slovensko velika črka, majuskula, verzalka
špansko versal , versal, mayúscula, letra capital
ukrajinskoвелика літера, заголовна буква
   
Tokrat se lotevam malce nenavadne tematike, to je rabe velikih in malih črk v naslovih objav. Da ne bo nesporazumov, slabe volje ali prevelikega (po)smeha, razčistimo že na začetku, kaj sta namen in vsebina tokratnega sestavka:
 
  • Namenoma govorim o velikih in malih črkah, ne pa o začetnicah, ker gre lahko tudi za velike črke, ki niso vedno začetnice in lahko stojijo sredi besede.
  • Poudarjam, da ne gre za klasično vprašanje velikih začetnic v slovenskem jeziku, o čemer je bilo že mnogo napisanega (npr. serija vprašanj in odgovorov Velika ali mala začetnica v Jezikovni svetovalnici in drugod).
  • Problem je umeščen in zamejen izključno v kontekst bibliotekarske stroke, natančneje katalogizacije, in pojavljanja teh črk v naslovih objav, kot so zapisani v bibliografskem zapisu oziroma jih uporabniki najdemo v katalogu.
  • Čeprav gre za naslove, ne govorim samo o knjigah, pač pa naslovih kakršnih koli objav (torej knjig pa tudi člankov, posnetkov, spletnih objav ipd.). V sama besedila teh del in uporabo velikih črk v njih se ne spuščam.

1. Določila o rabi malih in velikih črk v katalogizaciji

V katalogizaciji se pri opisovanju enote (knjige, članka, videoposnetka ipd.) zajema (prepisuje) podatke praviloma z enote same oz. njenih sestavnih delov (naslovna stran, kolofon, ovoj, zavihki, predgovor ipd.) po vnaprej določeni prioriteti t. i. prednostnih virov. Podrobnosti o prednostnih virih podatkov in o predpisanih virih podatkov za posamezne vrste knjižničnega gradiva predpisujejo določila ustreznega Mednarodnega standardnega bibliografskega opisa (ISBD – International Standard Bibliographic Description) v točki 0.5. Teh priročnikov je sedem - ISBD(M) za monografske publikacije, ISBD(PM) za glasbene tiske, ISBD(A) za starejše (antikvarne) monografske publikacije, ISBD(NBM) za neknjižno gradivo, ISBD(ER) za elektronske vire, ISBD(CM) za kartografsko gradivo, ISBD(S) za serijske publikacije in ga je nadomestil ISBD(CR) za serijske publikacije in kontinuirane vire in ISBD(G) je splošni - in so vsi prevedeni v slovenski jezik, v pripravi pa je že tudi prevod Konsolidirane izdaje, ki je izšla v angleškem izvirniku leta 2011 (IFLA 2011) in združuje določila vseh sedmih specializiranih predhodnih.

Določila o tem, katere podatke in v kakšni obliki se pri katalogiziranju prevzame, predvsem pa, kako se jih zapiše v bibliografski zapis, predpisujeta pri nas predvsem dva pravilnika. Prvi, med katalogizatorji znan kar kot "Verona", je znamenita biblija katalogizacije iz jugoslovanskih časov in še vedno velja, drugi pa je izvirni slovenski priročnik, ki pa se mu tudi že malo poznajo leta:

  Verona, Eva. Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Zagreb : Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1983–1986

PREKAT [Elektronski vir] : priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil / uredili Zlata Dimec, Matjaž Hočevar, Irena Kavčič. - Besedilni podatki. - V Ljubljani : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2005 Način dostopa (URL): http://www.nuk.uni-lj.si/prekat/prekat.asp

Osvežimo si poznavanje določil o rabi velikih začetnic in pisanja naslovov ter označevanja tiskarskih napak (ali drugih nenavadnosti, kamor sodi po mojem mnenju tudi primer SLOLvenskih klasikov, ilustriran spodaj) in poglejmo določila PREKATA (poudarke označil J. K.):

  0.6.2 Velike začetnice in kratice
Na splošno velja, da prvi element vsakega območja pišemo z veliko začetnico. [ . . . ]. Druge velike začetnice naj ustrezajo pravopisu jezika(-ov) ali pisave(-av), v katerih je podatek zapisan.

Pri angleških naslovih so na predlogi večkrat uporabljene velike začetnice pri vsaki besedi, razen pri predlogih in členih, vendar se pri prepisu držimo slovničnih pravil. Edina izjema so imena korporacij (institucij – tudi založb in sestankov), predvsem v angleščini, kjer ohranimo velike začetnice v skladu s predlogo.

1.1.7 Prepis stvarnega naslova
1.1.7.1 Stvarni naslov dobesedno prepišemo z naslovne strani oz. iz predpisanega vira podatkov, vendar ne nujno velikih začetnic ali ločil (gl. 0.4, 0.6). @ . . . ].

0.6.3 Tiskarske napake
Tiskarske napake prepišemo tako, kot se pojavljajo v enoti. Za njimi lahko napišemo »sic« ali »!« v oglatem oklepaju ([sic] ali [!]). Lahko jih tudi popravimo v oglatem oklepaju, pred popravkom pa napišemo »i. e.« (id est). [ . . . ].

2. Kakšna je katalogizacijska praksa danes?

Zgoraj citirana določila so danes edino razpoložljivo pa tudi edino zveličavno navodilo katalogizatorjem, vendar so nastala in dobro delovala v času bolj ali manj tradicionalno oblikovanih besedil in predvsem tiskanih publikacij. To pa se je v zadnjem času korenito spremenilo. Danes niso redka besedila (in naslovi tudi nepisanih objav), ki vključujejo grafične elemente in dobro mero ustvarjalne domišljije, ki presega klasične iz črk sestavljene besede. Marsikatera domislica je prevzeta iz različnih področij digitalnega sveta, predvsem pa so tovrstni pojavi značilni za elektronske objave, ki seveda tudi najdejo pot v knjižnični katalog.


© Whoo Alright Yeah Uh Huh
Ne glede na želje založnikov, ki seveda zagovarjajo take posebnosti svojih avtorjev, se katalogizatorji vedno trudijo, da so kataložni zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav brez nekaterih zavestnih odstopanj ne gre. Ampak tudi Slovenski pravopis ni več mlad in ga ponekod že daje naduha, marsičesa pa še ni bilo, ko je pred leti nastajal (izšel 2001). Edini pravopisni napotek glede zapisovanja imen pri elektronskem sporazumevanju daje na primer Slovenski pravopis 2001 v poglavju o ločilih (člen 261), kjer navaja, da je piko mogoče postavljati tudi stično med imeni v elektronski pošti, pri čemer navaja zgled: france.kuhar@siol.net. In tu se neha.

Pred kratkim je bilo vprašanje Elektronski poštni naslov kot naslov knjige tudi predmet obravnave v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vprašanje so postavili katalogizatorji NUK-a, ki so imeli pred tem ob pripravi CIP-zapisa (domnevam) že obsežno in najbrž tudi malo živčno razpravo z založnikom glede "velikosti" začetnice in sestavnih delov naslova knjige. Jezikovna svetovalka se je ob tem seveda lahko opirala zgolj na zelo skromno in nepopolno pomoč pravopisa ter ne prav bogato in celo nedosledno prakso doslej.

Razprava me je pritegnila, saj sem o tem večkrat razmišljal že prej, zato sem se odločil pripraviti to objavo za blog in pojasniti svoje nestrinjanje s preveč rigidnim oklepanjem tradicionalnega gledanja na rabo velikih in malih črk v naslovih.

3. Zakaj se teh določil včasih ni dobro držati?

Teme se bom lotil nekoliko širše kot le z ozirom na pojav elektronskega naslova v naslovu knjige oz. namesto naslova objave. Trdim, da nekatera vprašanja v zvezi z naslovi objav žal ne morejo v celoti soditi v domeno razsojanja z vidika pravopisa in pravil slovenskega jezika. Naslov objave (govorimo o knjigah, vendar tudi o člankih in podobnih objavah, ki niso samostojne publikacije) ni "besedilo kar tako", ki bi ga lahko lektorirali in/ali popravljali, pač pa avtorska stvaritev po željah in navdihu avtorja [sic!]. Na to smemo le opozoriti. Nenavadna oblika naslova ima morebiti dodatno sporočilno vrednost, ki jo lahko s spreminjanjem (in slovničnim "popravljanjem") pohabimo ali celo povsem izničimo! Glede na nekatere posebnosti je lahko naslov ali njegov del že skoraj kot logotip, kjer pravila velike/male začetnice ne veljajo in kjer so lahko v besedi poleg črk tudi posebni znaki ali celo slike (prej ko slej se bo v naslovu pojavil vsaj smeško, gotovo lahko nastane tudi celoten dokument, napisan v jeziku emoji (na spletu jih je že nekaj), ali pa beseda, zapisana z začetnim znakom @ namesto A). Primer nerodnega zapisa v knjižničnem katalogu so Pižamini SLOLvenski klasiki 1, v katalogu neposrečeno "popravljeni" v Slolvenski klasiki 1, kjer ima bralec seveda občutek, da je s prvo besedo v naslovu nekaj narobe (zatipk katalogizatorja), pri tem pa naslov povsem izgubi "sočnost", ki jo je avtor premišljeno poudaril in je zelo očitna na sami naslovnici! Poudarjeni LOL ima za (mladega) bralca zelo veliko sporočilno vrednost! Domnevam, da ga slovenski klasiki ne bodo kaj prida pritegnili, prej odbili, za sLOLvenskimi klasiki pa bo hitro "posrfal" in si knjigo vsaj ogledal, če že ne prebral.

Domnevati, kaj je naslov objave in kaj njeni sestavni deli, ki jih avtor izpostavlja oz. uporablja za razločevanje, je zelo kočljivo. Ali res vedno razumemo avtorje? Jaz jih pogosto ne. Naslov publikacije v obliki e-poštnega naslova je lahko (gre seveda za izmišljen ilustrativni primer) sestavljen iz dveh naslovov, kot npr. naslov trilogije in naslov posamezne knjige, vsak od njih je seveda pisan z veliko začetnico:

  Moji spomini@Mlada leta na kmetiji.yu
Moji spomini@Student naj bo.si
Moji spomini@Na stara leta.eu
Velike začetnice sem postavil po svoje, kdo ve, kako jih bi avtor. Namenoma sem uporabil različne pripone za geografsko oznako strežnika (.yu, .si, .eu) in ponazoril eno od možnosti skritih sporočilnosti elektronskega naslova.

Pa še o vprašanju velikih in malih črk pri elektronskih publikacijah, kjer so lahko stvari še bolj zapletene zaradi tehnološkega okolja. Menim, da je premalo znano, da nekateri računalniški strežniki razločujejo med velikimi in malimi črkami. Pri geslih za avtorizacijo dostopa je to zelo opazno in to večinoma poznamo (novejša gesla celo morajo vsebovati vsaj eno veliko črko), manj drugod. Ime strežnik oz. domene torej ni vedno neobčutljivo na male/velike črke (ang. case sensitive). Če je publikacija nameščena na takem strežniku, bo vsako spreminjanje črk vodilo v nedostopnost objave oz. sporočilo, da dokumenta na spletu ni. Primer spodaj to jasno ilustrira. Za dostop do dokumenta (slike) sem uporabil isti enotni naslov vira (URL), vendar sem v drugi vrstici spremenil ("popravil") ime naselja iz dravlje v Dravlje in slika ni več dostopna, za uporabnika torej izgubljena. V drugem primeru sem "popravil" začetnico naslova objave/besedila (Knjižnica) in besedilo je za bralca prav tako izgubljeno.

  Dostopno https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-dravlje.jpg
  Nedostopno https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-Dravlje.jpg
   
  Dostopno https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjiznicavBTS.pdf
  Nedostopno https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/KnjiznicavBTS.pdf
Res je, da naslov objave sam navadno še ni neposredna hipertekstna povezava do spletne vsebine, vendar naj kljub temu ohranja obliko in namen, ki jih je avtor s svojo stvaritvijo predvidel oz. želel sporočiti bralcu. Zato predlagam, da obravnavamo naslove objav s premislekom in pač hočeš nočeš upoštevamo nekatere bolj nenavadne posebnosti, ki si jih je avtor najverjetneje s premislekom izmislil in jih namenoma zapisal.

li ni to mogoče podoben vzgib, kot je privedel v davnini do prečudovitih vinjet in okraskov sredi besedila?

To razmišljanje in mnenje sem posredoval tudi sodelavcem svetovalnice in pravopisne skupine (ISJFR ZRC SAZU), dr. Heleni Dobrovoljc se zahvaljujem za odgovor in dodatne informacije. V letošnjem letu so namreč sodelavci pravopisne skupine (ki sodelujejo tudi v svetovalnici) dokončali predlog za prenovo pravopisnega poglavja o mali in veliki začetnici. Pri tem so se odločali tudi o pisanju črk v posebnih položajih, tudi v elektronskem sporazumevanju. Po njihovem mnenju opisani problem nakazuje, da bomo v prihodnje soočeni s hibridinimi položaji rabe velikih in malih črk, ki jih ne bo mogoče več tako razlikovati, kot smo to lahko storili do sedaj (ločeno za tiskani in digitalni medij).


Naslov, kot si ga je zamislil Pižama, je bil v katalogu deležen samo popravka velikih črk sredi besede, zato bi nepoučeni bralec pomislil, da se je
katalogizator zatipkal. Na portalu Dobreknjige.si so ohranili zapis naslova tako, kot je natisnjeno v knjigi.

Variacije na temo začetnice: Naslovnica knjige z naslovom, kot si ga je zamislil prevajalec in prav tako z malo začetnico naslov v
zapisu CIP. V dokončnem zapisu kataloga je naslov popravljen in pisan z veliko začetnico. Afna v naslovu je v obeh primerih
ohranjena, torej s prakso pogojena izjema in odmik od določil pravilnika. Afna v katalogu seveda ni iskljiva (po njej ni mogoče iskati).

3 komentarji:

  1. Če je to res: "Menim, da je premalo znano, da nekateri računalniški strežniki razločujejo med velikimi in malimi črkami" (mislim, da tukaj ciljaš na bibliotekarje, kar je zelo šokantno in velika katastrofa). Bi pa to še razširil na uporabo presledkov: včasih jih lahko zamenjamo z ASCII "%20".

    Jaz bi razširil nestrinjanje s preveč rigidnim oklepanjem tradicionalnega gledanja na rabo celotne (knjižničarske) katalogizacije, kot obstaja danes.

    OdgovoriIzbriši
  2. Moja ocena o tovrstnem (ne)poznavanju nekaterih specifičnih lastnosti okolja, v katerem živimo oz. ga uporabljamo, je seveda zelo osebna in temelji zgolj na empiričnem opazovanju in pogovorih z manjšim številom posameznikov. Sem pa močno prepričan, da se ne motim. Predvsem na zelo specializiranih strokovnih področjih (tipičen primer je katalogizacija) je premalo multidisciplinarnega poznavanja in preveč pogledovanja v preteklost. No, pa saj ni samo v bibliotekarstvu tako.

    OdgovoriIzbriši
  3. Usually I do not read post on blogs, but I would like to say that this write-up very forced me to try and do it! Your writing style has been surprised me. Thanks, very nice article.
    GRE Training in Chennai
    GRE Coaching in Chennai
    GRE Training institutes in Chennai

    OdgovoriIzbriši