sobota, 31. marec 2018

Serendipičnost?

    “Serendipity.
    Look for something, find something else,
    and realize that what you've found
    is more suited to your needs than
    what you thought you were looking for. ”
                        Lawrence Block, ameriški pisatelj

 

Malce nenavadna je tale beseda, izbrana za današnjo razpravo. Precej redko je v uporabi in še to praviloma v izvirni angleški obliki, zato verjamem, da nas je več takih, ki je ne poznamo, kot tistih drugih, ki so si z njo domači. Uporabljajo jo na področju metodologije znanstvenega dela, pot v bibliotekarsko terminologijo pa si je utrla na področju poizvedovanja in priklica informacij (information retrieval). S kolegico Polono sva se večkrat zabavala na ta račun in termin proglašala za neprevedljiv. Razen opisnih razlag doslej res še nisem naletel na slovensko ustreznico in kot bomo videli v razpredelnici na koncu sestavka, si tudi drugi jeziki praviloma pomagajo s podomačeno tujko. V slovenščini tako tu in tam naletimo na termina serendipičnost in serendipičen. In kaj je serendipičnost? Povsem slučajna, nenadejana najdba nečesa dobrega, lepega ali dragocenega, ki nas prijetno preseneti med iskanjem nečesa povsem drugega.


Horatio Walpole, 4th Earl of Orford,
mož, ki je skoval besedo serendipity
Vir: wikigallery
Klub temu, da se zdi angleška beseda serendipity zelo znanstvena in bi človek pričakoval, da je stara in izhaja iz antičnih jezikov, je njena zgodovina povsem drugačna, dokaj prozaična. Skoval jo je menda šele leta 1754 angleški umetnostni zgodovinar, pisatelj in politik Horatio Walpole, 4th Earl of Orford (1717 –1797), ki je v osebnem pismu prijatelju opisoval dogajanje v stari arabski zgodbi 'The Three Princes of Serendip', kjer se trije perzijski princi podajo na pot v deželo Serendip (danes Sri Lanka) iskat svilo in druga bogastva. Med potjo se jim seveda dogajajo prečudovite stvari in najdejo dragocenosti, ki jih niso pričakovali. Te nepričakovane in presenetljive najdbe je Walpole opisal kot serendipity. Beseda se dalj časa ni kaj dosti uporabljala, vendar je prišla leta 1912 tudi v Oxford English Dictionary in v drugi polovici 20. stoletja se je njena pogostnost precej povečala. Dolgo je prevladovala predvsem na področju informacijskih znanosti in v 19. stoletju jo že zasledimo v Cutterjevih katalogizacijskih in klasifikacijskih shemah kot možnost za hitro iskanje knjig, pri nekaterih avtorjih pa tudi implicitno v teoriji informacijskega vedénja kot naključno pridobivanje informacij, metoda nabiranja jagod ipd. Šele kasneje se je termin uveljavil tudi na drugih področjih znanosti in same teorije znanosti. Danes o serendipičnosti ni težko najti znanstvenih člankov in raziskav predvsem na področju poizvedovanja - iskanja informacij, orodij za odkrivanje informacij (discovery tools) in informacijskega vedénja.

V angleščini srečamo besede serendipity, serendipitous in serendipist. Leta 2000 je bila beseda serendipity na enem od britanskih literarnih festivalov izbrana za najbolj priljubljeno besedo.


Čeprav je Walpole skoval besedo serendipity že leta 1754, ne preseneča njena večja (sicer še vedno relativno skromna) pojavnost šele v drugi polovici 20. stoletja, saj je bila v slovarju Oxford English Dictionary prvič zapisana šele leta 1912. (Vir: Google Books Ngram Viewer)

Redko kdo bi pomislil, da je človeška zgodovina polna serendipičnih odkritij, ki so pripeljala do nekaterih največjih in najpomembnejših izumov. Mednje prav gotovo lahko uvrstimo nekaj vsem dobro znanih primerov:

  • Povsem nepričakovano odkritje Amerike med iskanjem krajše poti do Indije in Kitajske.
  • Alexandru Flemingu je čez noč "pokvarila" laboratorijski vzorec plesen, iz katere je potem nastal penicilin.
  • Arhimedu se je porodila rešitev o hidrostatičnem vzgonu med kopanjem v kadi, ko je menda zavpil "Heureka!".
  • Charles Goodyear je v laboratoriju po nerodnosti vrgel po tleh laboratorija lateks in žveplo ter tako iznašel način, kako stabilizirati lateks v trdno gumo.
  • Galilej je izboljševal daljnogled, sicer nizozemski izum, in ob njegovem preizkušanju med opazovanjem znanih zvezd odkril Mlečno cesto in Jupitrove satelite.
  • Megatron je nastal kot osrednja enota prvih radarjev, slučajno pa so odkrili, da se lahko z njim pogreje tudi hrana in sedaj ga uporabljamo v mikrovalovnih pečicah.

    V slovenščini zasledimo termina serendipičnost in serendipičen zelo redko, samo nekaj pojavljanj v besedilnih korpusih Nova beseda in Gigafida. Tudi v zelo obsežnih korpusih angleških in nemških besedil je redka ptica, vendar je serendipičnost in serendipitet mogoče najti tudi v korpusu hrvaških besedil. Sicer pa je pojav v večini jezikov najpogosteje poimenovan kar v izvirni angleški obliki ali pa opisan kot naključje, srečno naključje, naključje najdenega ipd. Redko najdemo tudi naslednje podomačene oblike:

    angleško serendipity
    bolgarsko серендипити, щастлива случайност
    češko serendipita, šťastná náhoda
    dansko serendipitet
    esperanto serendipo
    estonsko õnnelik juhus, juhuslik avastus
    finsko serendipisyys, serendipiteetti
    francosko sérendipité, sérendipicité, heureux hasard
    grško σερεντίπιτυ
    hrvaško serendipitet, serendipičnost, sretna slučajnost
    islandsko slembilukka
    italijansko serendipità
    katalonsko serendipitat
    litovsko serendipija
    madžarsko szerendipitás, szerencsés véletlen, véletlenszerű felfedezés
    makedonsko срекна случајност
    nemško Serendipität
    nizozemsko serendipiteit
    norveško serendipitet
    poljsko serendypność
    portugalsko serendipicidade, serendipidade, serendiptismo, serendipitia
    romunsko serendipitate
    ruskoсерендипити, серендипность
    slovaško šťastná náhoda
    slovensko serendipičnost
    špansko serendipia
    švedsko serendipitet
    ukrajinsko cерендипність


  • Barvita, načičkana in prijetno natlačena trgovinica z vsem mogočim v kanadskem mestecu Niagara Falls.
    Njeno ime povsem odraža to, kar lahko firbec nepričakovano najde v notranjosti.

    sobota, 10. marec 2018

    Jože Munda se je poslovil

     

     

     

     

     

     

     

     

         Jože Munda
          10. februar 1930, Novo mesto
          6. marec 2018, Gornja Radgona
     

    Jože Munda je bil zame, takrat mladega bibliotekarja začetnika, pojem skrivnostnega, nekoliko zadržanega bibliotekarja, tistega resnega, skorajda hudega in strašno učenega, skritega nekje globoko v temačnih sobanah Narodne in univerzitetne knjižnice. Tisti Munda, ki je poosebljal mojo predstavo bibliografa, leksikografa, urednika, predavatelja in pisca. Priznan slavist in literarni zgodovinar, sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in glavni urednik Slovenskega biografskega leksikona, predavatelj bibliografije na Pedagoški fakulteti, urednik tekoče bibliografije, urednik zbranih del slovenskih klasikov, pisec prispevkov za enciklopedične izdaje, sestavljalec osebnih, strokovnih in tematskih bibliografij, v letih 1969 do 1979 vodja bibliografskega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici, med leti 1965 in 1969 urednik stanovske strokovne revije Knjižnica. Tisti Munda, ki je napisal sicer drobno, a zelo pomembno knjigo z naslovom Knjiga, ki je še danes dobrodošel in koristen priročnik, čeprav je izšla leta 1983. Takim se človek raje spoštljivo umakne, kot da bi jih srečal na hodniku!

    Bolje sem ga spoznal pred kakimi tridesetimi leti, ko sem ga malce v zadregi in skoraj s strahom povabil k sodelovanju v Bibliotekarski terminološki komisiji. Za trenutek je pomolčal, namršil goste obrvi in z gromkim glasom zelo resno vprašal: "Mladenič, pa vi mislite, da jaz to znam?". Potem sva se desetletje in več srečevala na terminoloških debatah, kjer je vedno znova presenečal in razveseljeval z neizmernim poglobljenim pa vendar širokim znanjem z različnih področij, ki jih je obvladal in v njih tudi deloval. Neprecenljivo je bilo tudi njegovo temeljito poznavanje preteklosti teh strok in natančne terminologije. Bibliografija, leksikografija, urednikovanje, tiskarstvo, založništvo, bibliotekarstvo, znane osebnosti… o vsem tem je stresal znanje in tudi anekdote kot iz rokava. Postala sva tesna strokovna sodelavca in odprl se mi je v povsem drugačni luči. Strog, skoraj hud pogled in prav tak način govora so pogosto prepredale humorne iskrice, včasih kar hrumeče strele, ki jih je pripovedoval s kar se da resnim obrazom. Treba se ga je bilo navaditi, da si razločil, kdaj gre zelo zares in kdaj se šali, včasih tudi z veliko mero ironije in ni se mu bilo težko pošaliti tudi na svoj račun. Ob tem pa nas je zasipal z nepopisnim znanjem, ki nam ga je širokogrudno razdajal. Učil nas je tudi z vprašanji in skepso, ko je zelo resno ali s porednim nasmehom podvomil v naše trditve. Nepozaben je bil trenutek, ko se je sredi seje vrnil z neizogibne čikpavze (po dveh urah sejanja je "moral" vedno na cigareto, brez tega ni šlo), ustopil se je pred mizo, nas ošvrknil s hudim pogledom in zelo resno dejal: "Fantje, a mislite, da je res tako? Vi ste navadni amaterji". Pomolčal je in užival v naših zmedenih pogledih, potem pa dodal: "Veste, jaz sem absoluten amater". Neizmerno mnogo sem se od njega naučil in za vse to sem mu izjemno hvaležen!

    Imel sem srečo in privilegij, da sem ga spoznal tudi v povsem sproščenem, prijateljskem okolju, neobremenjenem s službo, stroko, zapetim okoljem. Pred leti sva se srečala v njegovi "letni rezidenci", majhni prijazni brunarici v ozki zeleni dolini savinjskih hribov nedaleč od Gornjega grada. V senci košatega drevesa pred hišo sva na kmečki klopi srebala iz majhnih kozarčkov in v vsej svoji širini se je pokazal globoko razmišljajoč, razgledan in povsem umirjen, kramljajoč kolega, ki ti je pripovedoval zato, da ti pomaga, ne zato, da bi se z bogastvom znanja in izkušenj hvalil. Dan je minil, kot bi mignil, in kar ostal bi še v njegovi družbi…

    Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in tudi nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le mesec dni po 88. rojstnem dnevu nas je v začetku marca za vedno zapustil.

    Več je o življenju in delu Jožeta munde pred osmimi leti zapisal naš sedaj tudi že pokojni kolega dr. Gregor Kocjan v članku Bibliograf Jože Munda – osemdesetletnik, krajša predstavitev pa je tudi v Wikipediji.

    Jože je bil med ustanovitelji in potem dolga leta nepogrešljiv član Bibliotekarske terminološke komisije.
    Z desne Maks Veselko, Jože Munda in Ivan Kanič.
    Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala junija 2006 jubilejno 500. sejo

    Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala 2. junija 2006 neobičajen jubilej - od svoje ustanovitve leta 1987 je opravila 500 delovnih sej. Na sliki od desne: Jože Munda, Ivan Kanič, dr. Alenka Šauperl, Majda Ujčič, mag. Jože Kokole, dr. Polona Vilar, Tomaž Kobe, dr. Maja Žumer, dr. Franci Zore, Zvonka Leder, Maks Veselko, dr. Branko Berčič.

    Vse fotografije: Ivan Kanič

    sreda, 28. februar 2018

    Flipbook - drugič

    © kickstarter
    Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov.

    Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomljivo slavo – del javnosti jih sprejme in zagovarja, drugi del javnosti (strokovne in laične) pa po njih še desetletja pljuva in jih ne more sprejeti. Taka je na primer zgoščenka, ki bi jo nekateri še danes utopili v žlici mlačne vode, če bi le lahko. Najnenavadnejše pa so besede, ki " jih še sploh ni", čeprav poznamo predmet poimenovanja in tujejezični termin, vendar se v slovenščini ne znajdemo in še nismo oblikovali ustreznega termina za njihovo poimenovanje. Te vrste je flip book (tudi flipbook, flick book), o čemer smo pred časom že pisali (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), vendar brez kakršne koli ustrezne rešitve ali predloga slovenskega poimenovanja.

    © Wikipedia  
    Kaj je flip book? Navadno gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem, pri enostavnejših hitro pregibanje lista ali premikanje zvitega lista s svinčnikom, tega imenujejo slikogib) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take tiskane in kupcem dostopne knjižice so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph in predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja, krajše sekvence, ki spominjajo na animacijo pa so se pojavljale že tudi v srednjeveških knjigah) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim. Nedavno se je pojavila na tržišču še nova oblika personalizirane knjižice, ki jo naredijo iz kratkega videoposnetka ("Flip Buku"). (Nekaj besed o zgodovini in razvoju knjižice flip book.)

    Sprejeto in ustaljeno poimenovanje za flip book ostaja torej v slovenščini še vedno nedorečeno, čeprav se je v zadnjem času pojavilo nekaj različnih poimenovanj tudi v resni strokovni literaturi, npr. Priročnik za animiranje Zavoda RS za šolstvo, diplomsko delo, spletne strani knjižnic. Animiranka (ali animirana slikanica, animirana knjiga) je zagotovo presplošno poimenovanje, saj sodi v skupino "animirana" knjiga še več drugih oblik, npr. skokica, sama pa menda sodi v skupino animiranih igrač in optičnih igrač). Poleg tega se animiranka vse pogosteje uporablja za elektronsko vsebino z animiranim filmom, ki ga sestavljajo risbe ali fotografije (npr. Coocoo). V nekaterih drugih jezikih se je ohranila tujka folioskop (španščina, portugalščina, francoščina), v poljščini in ruščini pa kineograf. Samo v nekaterih jezikih je bila sprejeta lastna oblika, navadno sopomenka tujki, ki bi pri nas pomenila "dlančni kino" (nemščina, češčina, slovaščina), "žepni kino" (francoščina) ali "listanka" (švedščina, nemščina, francoščina, nizozemščina).

    V slovenskih besedilih se ti tujki tu in tam vendarle pojavljata, reprezentativni korpus slovenskega jezika Gigafida je zabeležil kineograf enkrat in folioskop petkrat, tega najdemo dvakrat tudi v korpusu Nova beseda. Slovar tujk (CZ, 2002) jih ni zajel. Glede na situacijo predlagam uporabo izraza animirana knjiga, kadar govorimo o knjigah z gibljivimi slikami nasploh (bodisi elektronska knjiga z videosekvencami ali pa tradicionalna tiskana s sličicami na posameznih listih) in je kontekst dovolj širok in nespecifičen, če pa gre za natančno poimenovanje prav te oblike, o katerih je bilo govora v tej objavi, je zagotovo rešitev eni od novotvorjenk. Katera od teh se bo toliko razširila in priljubila, da se bo prijela? Zasledili smo:
    animacija v knjižici, animirana slikanica animiranka, dlančni kino, flipbuk, frcanka, frcoris, knjižica oživi, listanka, palčni kino, slikofrc, slikofrca, žepni kino.
    Tukaj tudi slikogib ne pride v poštev, ker ga sestavljata samo dva lista ali en prepognjen list.

    Kako pa drugi jeziki?

    angleško flipbook, flick book
    bolgarsko книжки с анимационен ефект
    češko animačná knížka, prstové kino
    esperanto turnolibro, frapolibro
    finsko pläri, taskuelokuva
    francosko cinémographe, folioscope, feuilletoscope, feuilleteur, cinéma de poche
    hrvaško kineograf, pokretna knjiga, flipbuk
    italijansko folioscopio, libro animato
    katalonsko foliscopi, llibre animat, llibreta animada
    nemško Daumenkino, Abblätterbuch
    nizozemsko folioscoop, klapboek
    poljsko kineograf
    portugalsko folioscópio
    rusko кинеограф, Флипбук
    slovaško prstové kino
    srbsko кинеограф, kineograf
    špansko folioscopio, filoscopio
    švedsko blädderfilm, blädderblocksfilm, blädderbok
    ukrajinsko кінеограф, фліп-книга


    Propagandni "žepni kino" v kovinski cigaretnici
    je verjetno spremljal vojaka na fronto.

    Darilo in sramežljiva izjava hkrati…
     


    Sam svoj mojster: Kako narediti enostavno slikofrco?

    torek, 13. februar 2018

    Mednarodni dan darovanja knjig

    Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja.

    Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti mednarodni dan čebel (20. maj).

    14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžarska, Malezija, Izrael, Danska, Tajska, Indonezija, Jordanija, Kitajska, Portoriko, sosednja Hrvaška in Bolgarija). Aktivnosti prostovoljcev so bile usmerjene predvsem v prizadevanje, da bi ljudi vsega sveta vzpodbudili k darovanju knjige vsaj enemu otroku. Pri tem predlagajo katero od treh enostavnih poti:

    • podarite knjigo v krogu družine ali prijateljev, darilo naj velja najprej otrokom,
    • pustite knjigo na javnem mestu, na primer na železniški postaji ali v zobozdravniški čakalnici, da jo lahko vzame in bere kdorkoli od mimoidočih (nekaj podobnega našim knjigobežnicam),
    • darujte rabljene knjige knjižnici, bolnišnici, zavetišču za brezdomce ali kaki drugi socialni ustanovi, ki skrbi za razpošiljanje knjig otrokom v depriviligiranih okoljih tudi na mednarodnem nivoju.
    Kdor bi želel o njih zvedeti kaj več ali stopiti z njimi v stik, jih lahko obišče tudi na Facebooku.

    Dan ljubiteljev knjižnic, izvirno Library Lovers' Day, je iniciativa avstralskih splošnih knjižnic v okviru avstralskega združenja Australian Library and Information Association (ALIA), ki od leta 2006 organizirano in usklajeno vzpodbuja ljudi k branju, uporabi knjižnic in tudi zagovorništvu knjižnic, vrsta aktivnosti in dogodkov se seveda odvija v knjižnicah. Značilna posebnost je pisanje ljubezenskih pisem knjižnici, v katerih bralci, med njimi tudi prominentni avstralski avtorji in zagovorniki knjižnic, opisujejo svoj odnos do knjižnice in njeno posebno mesto v svojem srcu.

    Poglejmo še, kako imenujejo mednarodni dan darovanja knjig v nekaterih drugih jezikih.

    angleško International Book Giving Day
    češko Mezinárodní den darování knih
    francosko La Journée internationale du don de livres
    hrvaško Međunarodni dan darivanja knjiga
    italijansko Giornata internazionale per regalare un libro
    madžarsko Nemzetközi Könyvajándék Nap
    nemško Internationaler Verschenk-ein-Buch-Tag
    nizozemsko De Internationale boeken donatie dag
    poljsko Międzynarodowy Dzień Dawania Książek
    rusko Международный день книгодарения
    slovensko Mednarodni dan darovanja knjig
    špansko El día internacional de la donación de libros
    ukrajinsko Міжнародний день книгодарування

    torek, 06. februar 2018

    Restitucija

    Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923
    Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena
    Vir: Enciklopedija Slovenije1996
    V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško.

    Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije.

    Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakon o kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998.

    Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine.

    Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo.

    Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih.

    albansko kthim; kthimin e pronës kulturore
    angleško restitution; restitution of cultural property, return of cultural objects
    bolgarsko реституция; реституция на паметници на културата
    češko restituce; restitucích kulturních statků
    dansko restitution; tilbagelevering af kulturgoder, tilbagegivelse af kulturgenstande
    estonsko restitusioon; kultuuriomandi tagastamist
    finsko restitution, palauttaminen; kulttuuriesineiden palauttamiseen, kulttuuriomaisuuden palauttamista
    francoskorestitution, restitution de biens culturels, restitution des objets culturels
    grško επιστροφή των αντικειμένων πολιτιστικού χαρακτήρα
    hrvaško restitucija kulturnih dobara, povrat kulturnih dobara, vraćanje kulturnih dobara
    islandsko endurgreiðsla; endurheimt menningarminja
    italijansko restituzione; restituzione dei beni culturali
    katalonsko restitució; restitució de béns culturals
    latovsko restitūcija
    litovsko restitucija; kultūros turto grąžinimo
    madžarsko restituálás; kulturális tulajdon visszaadását
    makedonsko реституција; реституција на културното наследство
    nemško Restitution; Wiedergutmachung, Rückgabe der Kulturgüter
    nizozemskorestitutie, teruggave; restitutie van cultuurgoederen
    norveško restitusjon; restitusjon av kulturgjenstander
    poljsko restytucja; restytucji dóbr kultury
    portugalsko restituição; restituição de bens culturais, restituição dos objetos culturais
    romunsko restituire; restituirea bunurilor culturale
    rusko реституция; реституции культурных ценностей
    slovaško reštitúcia; reštitúcia kultúrneho majetku, navrátenie kultúrneho majetku
    slovensko restitucija, vrnitev, vračilo; restitucija kulturnih dobrin, vračanje kulturnih dobrin
    srbsko реституција, restitucija; повраћај културних добара, povračaj kulturnih predmeta
    špansko restitución; restitución de bienes culturales, restitución de los objetos culturales
    švedsko restitution; återställande av kulturell egendom
    turško tazmin; kültür varlıklarının iadesi
    ukrajinsko реституція; реституція культурних цінностей

       

    Univerzitetna knjižnica Bremen raziskuje v svojih fondih gradivo, ki je bilo v nacističnih časih zaplenjeno preganjanim, predvsem Judom.


    Poslanec Srbske radikalne stranke v Skupščini Republike Srbije leta 2011 o restituciji starih srbskih knjig
    .

    Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na
    hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko
    prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann


    Še nekaj krajših prispevkov o restituciji knjig:

    torek, 30. januar 2018

    Drobni tisk


    © HoseMaster of Wine

    © HoseMaster of Wine
    K pisanju današnjega sestavka me je vzpodbudilo prednovoletno brskanje po novejši slovenski bibliotekarski literaturi. Saj vemo, kako se to danes dela. Najprej guglanje doma in po svetu, potem knjižnični katalog (sedaj seveda s prenovljenim uporabniškim vmesnikom) in nato še nekaj redkih naslovov slovenske bibliotekarske periodike. Kot okoreli terminološki džanki med preletavanjem zadetkov seveda paberkujem po naslovih in oko se pogosto ustavi na besedah in besednih zvezah, ki so nove, zanimive, neznane, nenavadne ali drugačne od pričakovanih. Take si navadno zabeležim in morebiti celo že takoj globlje pobrskam za njimi, potem se zgodi tisto, kar predstavlja enega od večjih prekletstev spletnega življenja – povsem se odmakneš od vsebine in ciljev začetnega iskanja in se poglobiš v popolnoma nove in nepričakovane vsebine… in še vedno si srečen in zadovoljen, mogoče še bolj. In v to blaženo stanje te pripelje (ali spelje in zapelje) to, čemur se v angleščini reče serendipity in pri nas včasih serendipičnost (o tem v kateri od naslednjih objav). Skratka nenadejana najdba nečesa zanimivega, mogoče celo dragocenega. Ali takega, da se ti stemni pred očmi. Tokrat je bil to termin small print v angleških prevodih naslovov, povzetkov in ključnih besed slovenskih bibliotekarskih člankov, objavljenih pri nas pa tudi v tujini. Small print tam, kjer je v izvirniku stalo drobni tisk. Ne bo dobro!

    V bibliotekarski terminologiji opažamo naslednja tipična primera neustrezne rabe in tvorbe terminov, ki lahko vodita do nerazumevanja ali napačnega razumevanja.
    1. Izraz ima v splošnem jeziku drugačen pomen kot v strokovnem jeziku bibliotekarstva, ali pa je enak termin v dveh različnih terminologijah pomensko zelo različen. Nekaj primerov:

    splošni jezik bibliotekarska terminologija
    knjigavečje število trdno sešitih tiskanih listovtiskana monografska publikacija, ki obsega najmanj 49 stran
    splošni jezik, v knjigoveštvu, založništvu bibliotekarska terminologija
    brošurapublikacija v mehki vezavitiskana monografskapublikacija, ki obsega 5 do 48 strani
    splošni jezik, v tiskarstvu, v pravu bibliotekarska terminologija
    drobni tiskbesedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo1. publikacija, ki obsega največ štiri strani, npr. lepak ali plakat, prospekt, letak, trosilni listek, nalepka, vabilo, vizitka 2. publikacija brez strnjenega besedila, npr. obrazec, žepni, stenski, namizni koledar, izkaznica; prim. efemerno gradivo

    2. S kalkiranjem, to je dobesednim prevajanjem tujejezičnega termina, dobimo novo neustrezno besedo ali besedno zvezo tam, kjer že imamo ustrezen slovenski termin. Ustrezni slovenski termin se lahko od kalkiranega zelo razlikuje in postane kalkirani zato pogosto tudi neprepoznaven oziroma nerazumljiv. Isto se seveda lahko zgodi tudi v nasprotni smeri, to je pri prevajanju iz slovenščine v angleščino. Tujejezičnih terminov, še posebej takih bolj redko uporabljanih ali "nenavadnih", ne poznamo in jih tudi v slovarjih pogosto ne najdemo, zato se tovrstne napake kaj hitro pripetijo. Primer take zadrege nastane z neustrezno rabo in kalkiranjem angleškega termina small print(s) tam, kjer je v slovenščini drobni tisk(i) .

    Drobni tisk in small print (tudi fine print, mouse type) sta dobra ustreznika v obeh jezikih takrat, kadar opisujeta tisk, pisavo z majhnimi, zelo drobnimi črkami. Dandanašnji se najpogosteje uporablja v nekoliko prenesenem pomenu za besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo. Slovar bibliotekarstva in informacijske znanosti ODLIS je še podrobnejši:


    © MyOnlineCasinoBonuses
    "Information printed in very small type, usually at the end of a document or in an inconspicuous place within it, containing details of which the reader must be informed but to which the source or publisher may not wish to call attention. The term is also used to refer to the details of a document, printed in any type size, as opposed to its main points. Failure to read fine print can have serious consequences for a person signing a legal document."  

     

     

    Vendar ima termin drobni tisk (najpogosteje rabljen v množini) v knjižničarstvu povsem drugačen, samo v tej stroki uveljavljen pomen (ki pa nima prav nobene zveze z velikostjo natisnjenih črk). V tem primeru je tisk sopomenka za objavo, publikacijo, natiskano gradivo posebne vrste, ki ga stroka obravnava drugače kot druge tiske in je zato tudi našlo svoje mesto v Zakonu o obveznem izvodu publikacij (navedek 6. alinee 2. člena iz tega zakona; namenoma sem uporabil besedilo iz starejše izdaje zakona (2006), ker je razlaga popolnejša in podrobnejša kot v novejši izdaji (2009), ki je nekoliko spremenjena in dopolnjena predvsem v delih, ki govorijo o elektronskih publikacijah, številu dolžnostnih izvodov in obveznem kolofonu).

    O drobnem tisku in njegovih posebnostih v knjižničarstvu obširno pojasnjuje tudi Wikipedija. Za razliko od drugih publikacij zbirajo drobne tiske samo nekatere knjižnice, NUK in UKM po zakonu, druge knjižnice pa po lastni presoji in le v omejenem obsegu v okviru svoje domoznanske dejavnosti. Glede na svoje fizične značilnosti in postopke strokovne obdelave ter hranjenja v knjižnicah spada drobni tisk med t. i. posebno knjižnično gradivo , za kar imajo knjižnice lahko vzpostavljeno tudi izdvojeno zbirko posebnega knjižničnega gradiva (PKG). Proučevanje tega gradiva omogoča vpogled v zelo posebne kotičke življenja prednikov in njihovih navad (npr. politični letaki, nalepke izdelkov in reklame zanje, gledališki listi, vozni redi ipd.), prav zanimive so lahko tudi razstave izbranih tiskov, taka je na primer razstava gledaliških listov.

    V biblioterkarski terminologiji se torej za drobni tisk pravilno uporablja angleška ustreznica ephemera, redkeje fugitive material, posledično je zbirka drobnih tiskov seveda ephemera collection, kar praviloma upoštevajo tudi naši avtorji (npr. 1,   2). Žal ne vedno.

    Tudi v večini drugih jezikov uporabljajo za to značilno skupino tiskov poseben termin, ki je bodisi podomačena oblika tujke efemera ali skovanka, ki vsebuje pomen minljivosti, kratkotrajnosti, slučajnosti, nepomembnosti, kar opredeljuje pogoje njihovega nastanka in namena ob izdaji. Slovenščina pozna tako še termine efemera, priložnostni tisk, akcidenčni tisk, ki pa se skoraj več ne uporabljajo. V nadaljevanju je nekaj primerov tujih jezikov:

    angleško ephemera, fugitive material
    češko příležitostné tisky
    dansko småtryk, accidenstryk
    francosko document éphémères , éphémèra
    hrvaško akcidencija
    nemško Ephemera, Akzidenzdruck, Akzidenzen, ephemere Literatur
    nizozemsko gelegenheidsdrukwerk
    poljsko akcydens, druk akcydensowy
    portugalsko efêmera
    rusko эфемера, акцидентный набор, печатная продукция одноразового пользования
    slovaško akcidencia, príležitostná tlač
    slovensko drobni tisk, efemera, akcidenčni tisk, priložnostni tisk
    srbsko ефемера , efemera, акциденција, akcidencija, prigodna štampa, пригодна штампа
    špansko ephemera, material efímero
    švedsko accidenstryck, tillfällighetstryck ,efemärt material
    turško efemera, dağarca

    sreda, 24. januar 2018

    Tudi (rokopisna) pisava ima svoj dan!

    Podobe iz sanj - Posvetilo Ivana Cankarja
    neugotovljenemu naslovniku; 23. 12. 1917.
    © Rokopisna zbirka NUK: R 450972

    Na koledarju je v letu praviloma 365 dni, vendar smo uspeli v zadnjem času pridelati okrog 1.500 takšnih ali drugačnih mednarodnih, svetovnih ali lokalnih nacionalnih dnevov, s katerimi obeležujemo, častimo, slavimo, poveličujemo, se spominjamo, veselimo, zavedamo … česar že koli. Ustoličujejo jih mednarodne institucije (npr. UNESCO ), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Zelo uspešna so bila slovenska prizadevanja pri Združenih narodih, ki so lani na predlog Slovenije enoglasno proglasili mednarodni dan čebel (20. maj). Mnogo večji od mednarodnega nabora je seveda nabor lokalnih dnevov v posameznih državah. Veliki narodi so pri tem mnogo bolj inovativni in pogumni, hitro najdejo vzrok za tak ali drugačen praznik, ki seveda praviloma ni dela prost dan. Mnogi med njimi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo pomembne dogodke in častijo osebnosti svoje zgodovine, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Manjši narodi smo pri tem pogosto bolj sramežljivi in bojazljivi, raje kaj dobrega zamolčimo, kot da bi se s tem pohvalili. Če pa že imamo, se okrog tega radi skregamo (tudi pri kulturi, npr. spori in incidenti).

    23. januar je v ZDA že od leta 1977 nacionalni dan pisave, imenujejo ga National Handwriting Day. Ne slavijo pisave kot sistema za zapisovanje, tiste, ki jo Wikipedija opredeljuje kot "Pisáva je grafična predstavitev elementov jezika in stavkov z uporabo grafemov", pač pa rokopisno pisavo, tiste čudovite in povezane ali pa tudi čisto skracane in razmetane črte (navadno) na papirju, s katero svinčnik, nalivnik, kemični svinčnik (ja, tudi kuli(ca) mu rečemo), jekleno ali gosje pero …. preliva na papir naše misli, čustva, zapažanja, jih beleži iz preteklosti in ohranja v prihodnost. Bolj usklajeno gibanje za promocijo in priznavanje pomena pisave z roko se je začelo v sedemdesetih letih, to je v času predaje štafetne palice med pisalnim strojem in računalnikom, aktivnosti v čast temu dnevu pa so menda iz leta v leto živahnejše (How to celebrate National Handwriting Day) in obsegajo vse mogoče od osnovnega učenja pisanja s kredo do vrhunske kaligrafije, tekmovanj, resnih razprav na odrih in piknikov kar tako. 23. januar so za praznik izbrali zato, ker se je takrat rodil John Hancock (23. januar 1737 – 12. oktober 1793), državnik in prvi podpisnik Deklaracije neodvisnosti, čigar podpis deluje skoraj kot kaligrafski okras na sicer prav tako z roko napisanem besedilu deklaracije. (Ob tem nikakor ne smemo pozabiti tistega bolj prozaičnega dela zgodbe. Pobudnik, eden pomembnejših podpornikov gibanja in končni "ustanovitelj" dneva pisave je bilo združenje Writing Instrument Manufacturers Association, njihov glavni cilj pa je bil seveda pospeševanje prodaje svinčnikov, peres in pisalnega papirja).

    Umetnost lepega pisanja se je danes že povsem izgubila in se ohranja samo še v ozkih krogih kaligrafskih ljubiteljev, tudi običajna spretnost pisanja z roko je vse bolj zakrnela, saj skoraj vsi pišemo pretežno samo še z računalniško tipkovnico ali navidezno tipkovnico zaslonov na dotik. V obdobju nekaj generacij se je odnos človeštva do te čudovite iznajdbe, ki so jo naši predniki tisočletja skoraj čustveno negovali, povsem spremenil. Ste kdaj videli pisanje svojih (pra)babic in (pra)dedkov, pogosto skoraj neukih ljudi (najpogosteje s štirimi razredi osnovne šole), kako lepo so pisali z jeklenim peresom, ki so ga namakali v črnilnik in govorili "tanko gor, debelo dol" (gre za debelino črte glede na smer potega peresa pri oblikovanju črke). Tudi naši starši so pisali še kar lepo, jaz pa svojega rokopisa skoraj več ne upam pokazati (še sam za seboj včasih težko preberem). No, danes ponekod v osnovnih šolah že ukinjajo učenje pisanja z roko. Prav ali ne, škoda ali ne? Kdo ve, vendar bomo tako zagotovo izgubili enega od pomembnih pokazateljev človekove osebnosti, saj je rokopis posameznika prav tako enkraten in značilen kot njegov prstni odtis. Saj se spomnite, da je bilo treba včasih življenjepis napisati na roko. In koliko primerov sta Sherloch Holmes in Maigret rešila z obračanjem drobnega listka in sporočilca na njem!

    Kako rečejo (rokopisni) pisavi ali pisavi z roko v drugih jezikih? Pri tem ne smemo zanemariti pomembnega dejstva, da ima lahko v mnogih jezikih isto poimenovanje dva pomena (ali več), tako je tudi pri nas (rokopis je lahko individualna pisava z roko (imel je lep rokopis) ali dokument, napisan z roko). Nekateri jeziki lahko to razločujejo že z drugačnim izrazom, pri nas je tako z rokopisom (pisava) in manuskriptom (dokument), enako v angleščini handwriting in manuscript.

    angleško handwriting
    belorusko почырк
    bolgarsko почерк, ръкопис
    češko rukopis
    dansko håndskrift
    estonsko käekiri
    finsko käsiala, käsinkirjoitus
    francosko écriture, écriture manuscrite
    grško γραφικός χαρακτήρας, χειρόγραφο
    hrvaško rukopis
    italijansko scrittura, scrittura a mano, grafia
    latovsko rokraksts
    litovsko rankraštis, rašysena
    madžarsko kézírás
    makedonsko ракопис
    nemško Schrift, Handschrift
    nizozemsko handschrift
    norveško handstil, handskrift
    poljsko pismo, pismo ręczne
    portugalsko caligrafia, letra, letra de mão
    romunsko scris, grafie, scris de mână
    rusko почерк
    slovaško rukopis, pismo
    slovensko pisava, rokopis, rokopisna pisava
    srbsko рукопис, rukopis
    špansko letra, caligrafía, escritura, escritura manuscrita
    švedsko handskrift, handstil
    turško el yazısı
    ukrajinsko почерк
       

    Deklaracija neodvisnosti, podpisana in sprejeta 4. julija 1776.
    Izrazito izstopa večji in zelo lepo oblikovan podpis prvopodpisanega Johna Hancocka.
    Njegov podpis velja za enega najlepših v ameriški zgodovini.     © Wikipedia